Teden kitare v Postojni

 
ČLANI:
Piotr Zaleski - timple
Julieta González – Springer – glas
Mateusz Ławniczak - kitara
Łukasz Oleszek - kitara
Jakub Persona - tolkala
Łukasz Figiel – bas kitara
 
TONE: Gospod Zaleski, ali nam lahko na kratko opišete svoje začetke na poti kitarista in pedagoga ?
 
ZALESKI: Od leta 1975 do 1978 sem študiral kitaro na Visoki šoli za glasbo »Franz Liszt« v Weimarju, v takratni Vzhodni Nemčiji. Študij kitare v Nemčiji je bila zame velika priložnost in ob vrnitvi v Wrocław sem takoj dobil delo na glasbenih šolah. Od leta 1980 predavam na Akademiji za glasbo v Wrocławu, v letih od 2007 do 2016 pa sem hkrati poučeval še v Poznanu.
 
TONE: Kako ste prišli na idejo o ustanovitvi takšne skupine, od kje prihaja takšna instrumentalna glasba, kje dobite notni material, besedila in koreografijo za vaše nastope ?
 
ZALESKI: Že pred mnogimi leti me je iskreno začela zanimati baročna glasba, seveda, še posebej tista za baročno kitaro. Presenetilo me je, ko sem spoznal, da je baročna kitara celo med kitaristi precej nepoznana. Poznali so le nekaj skladb Gasparja Sanza (Canarios), večinoma pa glasbe za 5-strunsko baročno kitaro niso poznali. Denimo dela Francisca Gueraua, ki je bil fantastičen kitarist, pa potem Lucasa Ruiz de Ribayaza in drugih skladateljev iz našega včerajšnjega programa. Njihove skladbe so me močno navduševale. In to tako ljudska kakor tudi »klasična« različica, saj vemo, da pred 300 leti med eno in drugo ni bilo razlike, kakor danes. Zanimiva mi je bila predstava o zvoku in ritmu te glasbe pred 300 ali 400-imi leti in prevzemala me je ideja, da bi tudi s sodobnimi inštrumenti naredili zanimivo glasbo za današnjo publiko. Ves material: partiture, knjige, tabulature, besedila, poezijo in podobno dobimo v knjižnicah, a seveda je danes spletno brskanje fantastična rešitev za vse potrebe. Tukaj najdemo izvirne zapise, pa tudi odlične priredbe. Bistveno je namreč izbrati kvalitetno priredbo in jo uporabiti. Vedno dobimo skladbo zapisano v tabulaturah za eno kitaro in melodijo za glas. Ker pa vemo, da se je vsa ta glasba izvajala v skupinah, moramo sami narediti ustrezne priredbe.


Jacaras / Foto D. Rickman
 
TONE: Kdo od vas pa je zadolžen za ansambelske priredbe in koreografijo ?
 
ŁAWNICZAK: Ha, ha, ha,…..to gre po naključjih,…nobeden ni odgovoren za pripravo priredb. Pri koreografiji smo si na začetku različni člani ansambla izmenjavali solo dele, zato smo se pač morali ves čas premikati po odru, da je lahko solist vedno prihajal v ospredje. Zdaj gre pevka v ospredje, naslednji trenutek kitarist in tako naprej, edini, ki je stalno v ozadju je tolkalec in mogoče basist, ki je vezan na električni kabel.
 
TONE: Na včerajšnjem koncertu se je to gibanje resnično zdelo zelo spontano. Torej vse to počnete po trenutnem občutku ?
 
JULIETA: Da, vedno improviziramo. Gre za spontan razvoj samega nastopa, občutek v trenutku s pravo mero improvizacije. Ko se ti kolega na odru približuje, mu greš nasproti, z nasmehom in izrazom na obrazu, s katerim podpreš besedilo. Tudi v koreografiji gre za polifonijo, za dialog – vprašanje in odgovor, drug drugemu se odzivamo glede na tekst.
 
ŁAWNICZAK: Že sama tematika je v tej glasbi zelo retorična, zato moramo marsikaj pokazati s telesom. Julieta se izraža tudi z obraznimi gestami glede na to, kar trenutno poje, mi samo sledimo njeni pripovedi in izrazu.
 
ZALESKI: Za Julieto kot pevko se takšno nastopanje zdi normalno, toda, ko smo začeli, smo kitaristi igrali kar sedé. Tako smo klasični kitaristi pač navajeni, po nekaj mesecih pa sem dejal: »No, fantje, sedaj pa dvignite svoje…«
 
TONE: Zanimivo, kako se kitaristi ne zavedamo, da je tudi v stoječem položaju mogoče marsikaj odigrati tehnično dokaj zanesljivo. Spomnim se koncerta Andersa Miolina, ki je Bachovo Ciaccono v d-molu odigral tehnično čisto v stoječem položaju.


Mateusz Ławniczak / Foto D. Rickman
 
ZALESKI: Ta glasba je karakterna in zato je naša drža ključnega pomena. Vse skladbe so plesne.
 
JULIETA: Verjetno namigujete na moj »step« (udarjanje čevljev po podu). Tega sem se naučila pri moji teti v Mehiki, ki je bila profesionalna flamenko plesalka in mi je svetovala naj uporabim tudi kastanjete med plesom stepa. Ko sem začela sodelovati z ansamblom Jacaras, sem jim nakazala določene dele skladb, kjer bi step lepo pristajal kontekstu.
 
ŁAWNICZAK: Ravno to je najboljši del našega poustvarjanja, ko sam aranžiraš dele, dograjuješ s svojimi domislimi, vnašaš telesne geste in odkrivaš, kar je skoraj pozabljeno. To je res najlepše.
 
TONE: Ali poznate še katerokoli glasbeno zasedbo, ki bi izvajala srednjeveško glasbo na način, kot jo igrate vi ?
 
JULIETA, ZALESKI, ŁAWNICZAK: Ne.
 
TONE: Kako izgledajo vaše vaje ?
 
ŁAWNICZAK: Odvisno od tega, za kaj se pripravljamo. Večinoma vadi vsak zase doma in kadar se pripravljamo za koncert, potem gremo samo skozi koncertni program. Ko pa delamo na novih skladbah, profesor (Zaleski) prinese nove ideje in skice. Trudimo se sestati vsaj enkrat tedensko za daljši čas. Največ zamisli o interpretaciji dobimo na vaji sami.
 
TONE: Torej, prof. Zaleski je vendarle tisti, ki prinaša material na vaje.
 
ŁAWNICZAK: Prof. Zaleski je vodja ansambla, ima glavne ideje, napiše večino priredb, mi samo dodajamo še kaj iz drugih virov.
 
ZALESKI: Da, vsakemu posebej prepišem note za njegov del. Določim sicer, kaj bodo člani igrali, a vendar ne povsem dokončno, ker se šele na vaji pokaže, kaj zveni v redu in kaj ne.
 
ŁAWNICZAK: Marsikaj zveni korektno na baročni kitari, ni pa primerno za ansambel modernih kitar. Potrebno je prilagoditi zvok, na novo prirediti ali dodati druge glasove. Občutek imamo, da imamo pri delu še vedno veliko svobode, kar je zopet pomembno, saj ima lahko vsak svoje ideje, vsak lahko kaj doprinese. Tako enostavno zaživimo s to glasbo.



Piotr Zaleski / Foto D. Rickman
 
TONE: Kakšna je bila vaša prva zasedba ?
 
ZALESKI: Najprej smo igrali brez tolkalca, vendar že po nekaj mesecih smo spoznali, da ga nujno potrebujemo. Mestoma smo sprva sami odigrali tolkalske vložke s preprostimi tolkali, potem pa smo sprejeli medse glasbenika, profesionalno podučenega o tem in z njim smo zelo napredovali. Tolkalec je celotno zvočno sliko »zlepil« skupaj.
 
ŁAWNICZAK: Imeli smo že sedem članov, od tega tri kitariste, trenutno sva samo dva in petstrunski timple, ki ga igra prof. Zaleski.
 
ZALESKI: Prva štiri leta smo igrali samo inštrumentalno glasbo s tremi kitarami, timplom in bas kitaro, a brez pevke. Igrali smo in tudi sami peli.
 
TONE: Ste sedaj zadovoljni s tem zvokom (dve kitari, timple, bas, tolkala, ženski glas) ali iščete izboljšave ?
 
ZALESKI: Seveda, vedno stremimo k izboljšavam.
 
ŁAWNICZAK: Po vsakem koncertu imamo nove ideje.

TONE: Torej zvok ansambla je dober, ni pa dokončen.
 
ZALESKI: V naših začetkih je imel timple večjo vlogo v ansamblu. Pri včerajšnji prvi točki našega programa (Antonio de Santa Cruz: Jacaras) smo se na primer dogovorili, da igram timple manj intenzivno, kakor na prejšnjih koncertih.
 
TONE: Tudi naslednje vprašanje je za prof. Zaleskega. Poznamo Vas kot enega največjih kitarskih pedagogov vseh časov. Kje trenutno učite in kdo so bili Vaši najbolj prepoznavni študenti ?
 
ZALESKI: Predavam na Akademiji za glasbo v Wrocławu. Deset let sem učil Pelecha in Kuropaczewskega, moj študent je bil tudi odličen kitarist in skladatelj Pasieczny, nato še Pietrzak, pa Kosciuszko, Horna in mnogi drugi.
 
TONE: Koliko mednarodnih nagrad ste kot mentor osvojili z njimi ?
 
ZALESKI: (premišljuje, pomenkuje se z navzočimi v poljščini, zmedel se je….)
To mi ni pomembno, nagrade niso glavni cilj in tudi ne glavni problem, kadar jih ne osvojimo.
 
TONE: Mateusz, kje ste osvojili toliko znanja o renesansi in srednjeveški glasbi nasploh ? Je bilo to v okviru rednega študijskega programa ali ste se izobraževali dodatno ?
 
ŁAWNICZAK: Študiral sem klasično kitaro in angleško filologijo. Veliko informacij, podanih na včerajšnjem koncertu sem pobral iz svojega znanja o angleški literaturi in znanja o renesančni dobi, kar sem osvojil na študiju angleške filologije v Wrocławu. Dve leti sem preživel v Angliji na izmenjavi poljskih in angleških študentov, precej se zanimam za dela Johna Dowlanda in njegovih sodobnikov. Veliko znanja sem pridobil tudi dodatno iz raznih knjig »Kako izvajati to vrsto glasbe…«, pa iz raznih mojstrskih tečajev pri priznanih profesorjih itd.
 
TONE: Ali pogosto sežete po knjižni literaturi, ki priča o obstoju takšne glasbe in glasbenikov iz tega časa ?
 
ŁAWNICZAK: Ko sem za Festival »Shakespeare« sestavljal umetniški program, sem prebral vsa Shakespearova dela, kakorkoli povezana z gledališčem. Ko se nečesa lotim, preštudiram prav vse, kar je v zvezi s tematiko.
 
TONE: Lahko imenujete svojega učitelja lutnje ?
 
ŁAWNICZAK: Anton Birula in (delno) Ana Kowalska.
 
TONE: Kako približati staro glasbo dandanašnjemu občinstvu ? Ali je občinstvo na Poljskem in v Pribaltskih državah, kjer ste najbolj uveljavljeni, drugačno in mogoče bolj dovzetno za to vrsto glasbe, kakor v Sloveniji ?
 
ŁAWNICZAK: Občinstvo je tako v Sloveniji, kot na primer v Litvi enako prijetno. Sprejemajo nas odlično. Kadarkoli se pojavimo v tujini imamo neverjetno dober sprejem. Ne vem zakaj, a takšne so naše izkušnje.
Ta glasba se hvali sama, ker je pač zelo dobra glasba. Pa tudi izvajamo jo na malenkost svojstven način, kot se navadno igra. Nekoliko bolj ostro, živahno.
 
ZALESKI: Tudi v Španiji smo imeli fantastičen odziv na to glasbo.
 
TONE: Ko ste včeraj stopili na oder, sem si zaželel, da bi ljudje sprevideli, da ste vsi nastopajoči ne le priložnostni »muzikantje«, ampak zelo dobro izobraženi akademski glasbeniki in pedagogi z dolgoletnimi izkušnjami, da ste vrhunsko usposobljeni ter izkušeni inštrumentalisti in da ste izobraženi iz več področij ter da predstavljate vrsto glasbe, ki sodi v umetniške vrhunce.
 
ŁAWNICZAK: Včeraj je bilo veliko obiskovalcev na našem koncertu.
 
JULIETA: Razumevanje inštrumentalne glasbe oziroma naši občutki pri poslušanju so povsem drugi svet, jaz pa bi rada sedaj spregovorila nekaj o razumevanju vokalne glasbe. Ljudje mojega petja ne razumejo, saj ne razumejo špansko. Moram pa poudariti, da tudi današnji Španci ne razumejo vsega, ker se je jezik skozi stoletja spremenil. Mi pojemo v španščini 16. in 17. stoletja, ko je bila drugačna tako izgovorjava kakor celo pomen besed. Tudi zato se med petjem poslužujem tipičnih baročnih kretenj, naučenih gibov, ne improviziram. Pevci in igralci se učimo, kako nastopati z gestami, ki so povezane z retoriko. Trudimo se privzeti takšne geste, preko katerih bi ljudje lažje razumeli našo igro, ali vsaj čustva, če že ne besed. To nam veliko pomeni.


Od leve proti desni Mateusz Ławniczak, Julieta González-Springer, TONE-v srednjeveški protivirusni zaščitni opremi, Piotr Zaleski
 
ŁAWNICZAK: Naš nastop je »teatreliziran«, saj gre za »šov«! Paziti moramo sicer na glasbeni koncept, vendar ne preveč strogo, ker je naš prvi cilj ponesti publiko v dogajanje, ki se trenutno vrši; mi ne igramo samo not, mi ljudem nekaj prinašamo, nudimo. Prav to nam je najbolj vznemirljivo.
 
TONE: Pri tem so ljudje tovrstni glasbi naklonjeni bolj, kadar pred točko slišijo razlago iz vaših ust o čustvih, občutkih v tem oddaljenem obdobju vladavine Elizabete I., ko je med umetniki bila melanholija najbolj cenjeno človeško razpoloženje.
 
ŁAWNICZAK: Res je, že melanholija sama je predstavljala zelo pomemben uprizoritveni koncept. To imam rad.
 
TONE: Kako pomembne se vam zdijo vaše razlage na odru ?
 
ŁAWNICZAK: Zelo pomembne. Še posebej v tej glasbi, kjer igranje inštrumentov še ni vse, ampak glasba samo asistira besedilu. Mi oboje skupaj razumemo kot celoto, glasba pa je samo sestavni del zgodbe, ki jo preprosto pripovedujemo na odru.
 
TONE: V kakšnih okoliščinah na prizorišču ste zadovoljni in se dobro počutite med nastopom ?
 
JULIETA: Če je dvorana ustrezna,….
 
ŁAWNICZAK: Da, akustičnost prostora je najbolj pomembna. Najboljša dvorana za naš koncert je koncertna dvorana brez električne ojačitve. Ne zanima nas toliko število obiskovalcev kot prav akustičnost. Z njo pa smo bili v dvorani glasbene šole zelo zadovoljni. (Dvorana Alojza Srebotnjaka)
 
JULIETA: Za pevce je akustika odlična. Uživala sem. Radi nastopamo tudi v majhnih cerkvah, kjer se vsi lahko premikamo. Z ojačitvijo pa imamo težave, včasih uporabimo dva mikrofona (kondenzatorska) in takrat je zame stresno misliti med igro na lokacije mikrofonov. Včeraj sem se lahko gibala svobodno, brez bojazni zaradi mikrofonov, zato sem se počutila odlično.
 
TONE: Julieta, trpite za »mikrofobijo« ?
 
JULIETA: Da, ha, ha,…..
 
TONE: Sem organizator in menedžer tega festivala. Skrbi me počutje in zadovoljstvo vseh naših uporabnikov. Mi lahko poveste, kaj bi po vašem mnenju morali spremeniti, da bi na koncerte stare glasbe privabili več ljudi ?
 
JULIETA: Več let sem študirala staro glasbo in pela z različnimi ansambli za srednjeveško glasbo v Franciji, Švici in na Poljskem. Ugotovila sem, da določeni glasbeniki izvajajo historično glasbo na zelo dolgočasen način, razumejo jo preveč na glasbeno logičen način, pretiravajo v svojih šolskih prepričanjih o čustveno hladnih interpretacijah in jo predstavljajo brez čustev. Meni že monodija gregorijanskega korala pomeni vrsto čustev, izkazanih v simbolični retoriki. Mnogi izberejo skladbo, jo predstavijo ljudem in rečejo: »Poglejte, v rokah imamo resnico, poslušajte nas!« To ni dobro, ker poslušalci dobijo občutek, da je srednjeveška glasba dolgočasna in se ne potrudijo razumeti, zakaj jo mi tako radi pojemo. Mislim, da je dolgočasna samo zato, ker jo tako izvajajo. Vendar dober ansambel, ki resnično ljubi to glasbo, čuti strast do nje, se vanjo poglablja ter se razdaja poslušalcem, doseže tudi ljubeč odziv občinstva.
Španska glasba je vse do današnjih dni zelo povezana s tradicionalno glasbo, zato jo imajo ljudje radi. Vprašanje je samo ali jo bomo interpretirali takšno, kakršna je po izvoru, ali pa jo bomo posodobili. Izumetničiti je ne smemo.
 
TONE: Mislite, da bi nastopajoči morali znati prepričati ljudi ?
 
JULIETA: Mislim samo, da bi za začetek morali biti izvajalci nekoliko skromnejši, bolj dostopni. Vse preveč je prikazov stare glasbe s samimi elitnimi pevci, ki jo nastopajo zviška, namesto da bi jo zapeli bolj preprosto, neizumetničeno in iz srca. Lahko bi končno presegli bariere med nastopajočimi in poslušalstvom. To je moje osebno mnenje. Sodelovala sem z dirigentom Gabrielom Garridom, ki je velik glasbenik in krasen človek in ta me je naučil peti s srcem v rokah. Torej izvajati skladbe odkrito, brez pretvarjanja. Ljudje čutijo to energijo in četudi poješ tehnično perfektno, to še ni vse, saj ljudje začutijo, kadar jim ponujaš svoje emocije.
 
ŁAWNICZAK: Naša čustva so univerzalna; ista so, kot so bila pred 300-timi ali 400-timi leti. Kadar ponujaš čustva, uprizarjaš življenje. Ljudje nočejo gledati mrtvo hladno osebo na odru, ki jim laže. Odzivajo se na resničnost in živost nastopa. K sreči, nam pri tem pomaga gibanje in ples.
 
ZALESKI: Tudi ritmi, ki jih udarjamo na kitarah zvenijo precej moderno in tako tudi s tem poskušamo pritegniti pozornost ljudi. Ena sama klasična kitara navadno zdolgočasi nestrokovno občinstvo in prav vsak ne zmore eno uro vzdržati na koncertu klasične kitare.
 
ŁAWNICZAK: Dejstvo je, da povprečno občinstvo ni strokovno, niso specializirani za kompozicije napisane za kitaro. Pomislite, kako se takšen poslušalec počuti ob enournem poslušanja klasičnih sonat, ko o njih ne vé skoraj nič.
 
TONE: Kako sprejemate komentarje po koncertu ?
 
JULIETA: Tudi kadar samo ena oseba pride po koncertu k tebi in te pohvali z besedami,  da si ji z igranjem in petjem polepšal dan……
 
TONE: ….in včeraj jih je bilo veliko….
 
JULIETA: …..imam občutek, da sem opravila svojo nalogo. Tako lahko zadovoljim publiko. Kadar med nastopom čutim njihovo energijo, jim jo lažje vračam nazaj. Odnos med ljudmi v dvorani in nastopajočimi je zelo pomemben. Uživam osrečevati ljudi, da gredo domov notranje izpolnjeni. Ta refleksija je bistvena.
 
ŁAWNICZAK: Vse je odvisno od vrste občinstva. So koncerti, ko se mi razdajamo, oni pa nam ničesar ne vračajo. Gre za izjemno neljubo atmosfero. Včeraj so bili ljudje v dvorani zelo doumljivi in odzivni, kar se redko zgodi.
 
JULIETA: V primeru vašega festivalskega programa, je razumljivo, da ohranjate fokus na klasično kitaro in vam ni treba organizirati koncertov drugih žanrov ali izpostavljati drugih inštrumentov. Kitara je odličen inštrument, lahko jo promovirate iz več zornih kotov, obiskovalci jo lahko spoznajo kot klasični ali kot tradicionalni inštrument, lahko kombinirate solo recitale z ansambelskimi nastopi ali komorno igro, učitelji se pri vas izobražujejo iz različnih vsebin povezanih s kitaro.
 
TONE: Seveda, organizatorji smo ves čas na trnih, v pripravljenosti ohranjati pozornost obiskovalcev.
Julieta, odrasli ste v glavnem mestu Mehike, v velemestu, kjer je petje folklora z bogato tradicijo. Kaj Vas je prineslo v Evropo ? Opišite nam kitaristom, pevskim laikom, bistvene razlike med opernim petjem in petjem arhaičnih kompozicij.
 
JULIETA: V Meksiku sem študirala grafično oblikovanje in petje na glasbenem konservatoriju. Tam sem imela poljsko profesorico, ki mi je predlagala nadaljevanje študija petja na Poljskem. Tako sem tudi storila in takoj po diplomi na grafičnem oblikovanju odšla v Krakow, trdno odločena, da postanem še pevka. Na sprejemnih izpitih sem bila dodeljena k izvrstni mentorici, profesorici Barbari Niewidomski. Delali sva na različnih pevskih tehnikah in obravnavali različne stile, najbolje pa me je naučila pevske tehnike za petje stare glasbe. Stara glasba ima svoje zahteve, na primer, vibrato se uporablja zelo previdno, saj je bil v tem času tretiran kot ornament. Osebno obožujem srednjeveško glasbo in petje brez vibrata. Veliko pojem Mozartove arije, Puccinija itd., vendar, če bi se bolje posvetila tej glasbi, bi morala enostavno prenehati s staro glasbo. Tam je povsem drugačna tehnika, repertoar, pristop, medtem ko je po drugi strani literatura stare glasbe prav tako bogata, da ji lahko pevec posveti celo življenje. Tudi moj glas je zelo primeren za petje stare glasbe, zato sem se osredotočila na baročno petje in se v Ženevi vpisala na študij baročnega petja ter srednjeveške glasbe. Želela bi potrditi Mateuszove besede, ko je razložil, da samo učenje petja ali inštrumenta ni dovolj, pač pa se je potrebno posvečati tudi teksturi, nujno je redno branje ustrezne literature, učenje konteksta srednjeveških skladb, zlasti pa delo na okraševanju in improvizaciji. Stara glasba, še posebej baročna, je brez improviziranja nepredstavljiva !
 
ŁAWNICZAK: Res je, branje literature iz tega obdobja na splošno je neobhodno. In seveda učenje vsega, kar se je takrat dogajalo.
 
JULIETA: Ne gre samo za drugačen stil, tudi način razmišljanja je povsem drugi. Danes bi vam lahko predavala o razlikah v petju solo, v ansamblu, lahko bi polemizirali o srednjeveškem petju in ločeno o baročnem, nadalje o monodičnem petju, ter o povsem svojevrstnem pristopu pri izvajanju del Guillaume de Machauta in tako naprej. Edino preko vseh teh znanj se lahko specializiraš. Veliko vsega je za eno samo življenje, sicer pa bi bilo življenje brez vseh teh izzivov dolgočasno, ha, ha, ha ! To so mogoče poglavitne razlike, o katerih me sprašujete, sicer pa bi o tem lahko razpravljali ure in ure.
 
TONE: Hvala, Julieta, dovolj bo. To bi bila sicer tema za drugo skupino glasbenih ekspertov in ne za kitariste, katerim je ta intervju sicer namenjen. Povsem zadovoljen sem z Vašim izčrpnim odgovorom.
Še zadnje vprašanje, Julieta, spet mogoče rahlo hudomušno: Ste se na študiju v Evropi naučili veliko ali enostavno tudi »izkoriščate« svoj prirojen talent za oder. (Ta je bil na koncertu močno opazen, navdušujoč !)
 
JULIETA: Zelo veliko sem se naučila v Evropi. Vedno bom zelo hvaležna profesorici Niewidomski, veliki pedagoginji in ljubeznivi učiteljici. Tudi v Meksiku sem imela dobrega učitelja, veliko tehnike sem se pri njem naučila, vendarle pa me ne bi mogel voditi tako, kot me je vodila Niewidomska. Bila je človek odprtega duha in tehnično me je izpopolnila. Razumela je, da ne maram romantičnega petja, raje bi pela Mozarta ter barok, pa tudi sodobno glasbo. Sama je bila znana pevka sodobne glasbe in pela je zelo odprto.
Tudi v Ženevi sem se veliko naučila od profesorice Beatrice Cramoix, pa Roberta Ginija, Laurence Brisset in nato od Gabriela Garrida, ki me je ogromno naučil o Monteverdiju. 
Iz Meksika pa sem prinesla podedovan smisel za tradicionalno glasbo. Že kot otrok sem jo poslušala, prepevala, pozneje plesala s kastanjetami in prevzela tako mešanico več veščin, ki gredo skupaj.
 
TONE: Se zavedate, da posedujete velik notranji občutek za perfórmans?
 
JULIETA: Ja, se zavedam, zato si upam improvizirati. Tega me ni strah. Spontano improviziranje je značilno ne samo za Špance, temveč je skupno vsem latinskim narodom. Seveda, paziti je treba, da ne počneš neumnosti.
Kar bi rada dodala o mojem študijskem obdobju v Meksiku, je srečevanje velikih imen iz opernega sveta. Impresivno mi je bilo poslušati slavne pevce, kadar so s ponosom peli ljudske napeve, predelane za pevca in orkester. Pevec se mora že v otroštvu naučiti peti z veseljem in ponosom na svojo domačo glasbo. S tem si zagotovi dobro osnovo in lepe izkušnje. Všeč mi je, da se veliki operni pevci ne sramujejo ljudske glasbe in jo ne podcenjujejo. Ne prenesem oholosti, vzvišenosti, saj vem, da je ljudska glasba del nas. Meni je veliko dala in mi še vedno daje navdih.
 
TONE: Kakšni so načrti ansambla Jacaras za bližnjo prihodnost ?
 
ZALESKI: Izdelati želimo nov program. Pripravljamo nove inštrumentalne in vokalne skladbe. Igrali bomo na festivalu »Poljska kitarska akademija«, dva koncerta imamo v Varšavi, v Narodni filharmoniji itd.
 
JULIETA: ….potem igramo na poroki, ha, ha,…
 
ZALESKI: Pripravljam nov aranžma za pevko s spremljavo na baročni kitari – melodija in baročna kitara, s katero si prizadevam prikazati, kako je takšen duo pred stoletji avtentično zvenel.
 
TONE: Najlepša hvala, družba. Zelo sem počaščen s tem pogovorom in še enkrat najlepše čestitke za včerajšnji koncert. Želim si, da bi imeli ljudje še večkrat priložnost občudovati to glasbo in se o njej bolje podučiti. Vso srečo pri nadaljnjem delu.
 
 
Pogovor s Piotrom Zaleskim, Julieto González – Springer in Mateuszem Ławniczakom je vodil, posnel in prevedel Anton Črnugelj.